Skupaj smo ustvarjali na različnih delavnicah, se veliko igrali, prepevali, spoznavali nove prijatelje, premagovali ovire in se skupaj s prerokom Danijelom učili živeti pošteno, ker nam ni vseeno. 

Prvi dan oratorija smo v oratorijski zgodbi odkrivali, da se lahko veselimo tega, kar smo. Vsak od nas je v redu prav takšen, kot je, z vsem, kar mu daje veselje in z vsem težkim, ki mu veselje jemlje. 

V drugem dnevu so se otroci razveselili vodnih iger,  prerok Danijel pa se je soočil s težavo in jo z Božjo pomočjo tudi rešil. Tako nam je bil za zgled, kako naj mi rešujemo svojo težavo: najprej jo poimenujemo, premislimo, se pogovorimo, prosimo za pomoč in jo na koncu tudi rešujemo. 

Tretji dan oratorija smo se spodbujali, da se borimo in ne ugajamo in s tem vedno bolj gradimo sebe. Ob tem nam je bil za zgled Danijel s svojimi prijatelji, kjer bi morali v tuji deželi moliti zlato podobo. A oni so ostajali zvesti sebi in Bogu. Ta dan je potekala tudi velika igra Moja dežela, kjer so otroci spoznavali Slovenijo, njene pokrajine in Mirenski Grad. Spoznavali smo različna narečja, tradicionalno slovensko hrano, narodne noše, ljudske pesmi in ostale znamenitosti naše države. Igra nas je vse okrepila v zavedanju o naši domovini in o tem, kdo smo. Za zgled v igri nam je bil Danijel, ki kljub temu, da je živel v tujini, ni pozabil na svoje korenine. 

Četrti dan oratorija nas je spodbudil k razmišljanju, da pravi dom, lep razred, dobra prijateljstva in lepši svet gradimo le, če smo v odnosih pošteni. Ko opazimo krivico ali jo sami naredimo, ne smemo molčati, ampak o tem spregovoriti, da bodo naši odnosi postajali lepši. Vse to nas je spremljalo tudi v športnih igrah, ki so otroke po skupinah še bolj povezale med seboj.

V petem dnevu smo spoznavali, da ne potrebujemo vsega in da smo veseli v tem, da živimo skromno. Ta dan je potekala velika igra Graditelji miru, kjer so se udeleženci udeležili pravih vojaških usposabljanj in namesto razdora gradili mir.

Zadnji dan oratorija smo spremljali Danijelovo preizkušnjo vere, ko je bil vržen v levjo jamo. Razmišljali smo, da tudi ko je težko, je pomembno, da vztrajamo v dobrem, saj nam to prinaša veselje. 

Oratorij smo zaključili v soboto z večerno sveto mašo pod kostanji ob cerkvi, sledil je srečelov in druženje. Z Mirenskega Gradu pa se je slišal naš vzklik: »Ni mi vseeno – živim pošteno!« , ki bo v naših srcih odmeval še cele počitnice ter nas vse do naslednjega oratorija spodbujal k dobremu.